Prenosni POS terminal je pri meni v resnici prišel iz čisto praktične potrebe. Delo se je začelo vse bolj premikati. Včasih sem bila pri stranki, drugič zunaj, tretjič v prostoru, kjer pult sploh ni imel smisla. Plačilo pa je vedno pomenilo prekinitev. Gremo nazaj, poiščemo pravo mesto, počakamo. Majhne stvari, ki pa so se ves čas ponavljale.
Ko sem začela uporabljati prenosni POS terminal, se je ta del preprosto izgubil. Ne v smislu, da ga ni več, ampak da se zlije s potekom dela. Plačilo se zgodi tam, kjer se pogovor konča. Brez dodatnih korakov, brez razlage. Stranka plača, jaz potrdim, in zgodba je zaključena v istem trenutku, brez preskoka.
Najbolj opazna razlika je bila v občutku miru. Prej sem imela v glavi še zadnji korak, ki ga je bilo treba izpeljati. Zdaj o njem sploh ne razmišljam več. Prenosni POS terminal je postal del toka, ne zaključna točka, ki bi zahtevala pozornost.
Zanimivo je tudi, kako hitro se na to navadiš. Po nekaj dneh se ti zdi samoumevno, da imaš možnost zaključiti kjerkoli. Ko enkrat delaš tako, se vračanje na stari način zdi nepotrebno zapleteno.
Prenosni POS terminal zame ni tehnološka nadgradnja. Je razbremenitev. Odstranil je drobne prekinitve, ki so se tiho nabirale čez dan. In ko jih ni več, opaziš, koliko bolj tekoče in sproščeno vse skupaj poteka.
Sčasoma sem ugotovila, da se je spremenila tudi dinamika pogovorov. Ni več tistega trenutka, ko se odnos nenadoma prekine zaradi tehničnega zaključka. Vse ostane v istem tonu, brez nenadnih preskokov. Stranke to začutijo in pogosto ostanejo še kakšno minuto dlje, brez hitenja.
Prenosni POS terminal je tako postal nekaj, kar ne vpliva le na plačilo, ampak tudi na izkušnjo. In ko se dan sestavi iz takšnih mirnih zaključkov, je delo manj naporno, čeprav obsega enako količino opravkov.