Včasih sem zelo rada likala, čeprav se je to zdelo vsem čudno. Všeč mi je bil občutek, da je vse perilo lepo urejeno, likalniki so me za razliko od drugih spravljali v dobro voljo. Potem pa so se nama v zakonu z možem v kratkem času rodili trije otroci. Prostega časa ni bilo več, dela je bilo polno na vsakem koraku, umazanega perila pa toliko, da ga trije pralni stroji in trije likalniki ne bi zmogli.
Takrat mi je prijateljica povedala, da ona nikoli ne lika perila, da so vsi njeni likalniki šli iz hiše. Vprašala sem jo, kako je to mogoče, saj mi niso delovali kot, da imajo zmečkana oblačila. Razložila mi je, da perilo takoj ko je oprano dobro strese, ga čim lepše obesi in ko ga pobere iz stojala za sušenje, ga takoj zloži in pospravi v omaro. Zaradi kroničnega pomankanja časa sem se odločila poskusiti z njeno metodo.
Ker se je zadeva zelo dobro obnesla, čeprav sem na začetku zelo dvomila v to, že več kot petnajst let nisem likala, likalniki so postali tudi zame zgodovina. Sedaj ko so otroci odrasli, samo najmlajši je še doma in obiskuje srednjo šolo, sem se začela spogledovati z idejo, da bi odšla na oddelek z likalniki in si enega kupila.
Mož me je sicer takoj vprašal, čemu mi je tega treba, toda trenutno mi nekaj časa ostaja in delo z likalniki sem začela malo pogrešati. Kupila sem si torej enega malo boljšega z parno postajo in eno prazno sobo preuredila v nekakšno garderobo. Še vedno ne likam vsega kot sem nekoč, ker sem ugotovila, da to res ni potrebno. Kadar pa imam čas, z veseljem likam in kot včasih lepo zložim perilo in naredim kupčke. Všeč pa mi je, da to delam samo takrat ko si želim, ni mi več nujno kot pred leti.…